Narodi, religije in misijon v dokumentih drugega vatikanskega koncila

Abstract

Z izbruhom prve in druge svetovne vojne in z nastopom globalizacije, ki je zajela ves svet, je vodstvo Cerkve moralo odgovoriti na izziv gospodarskega, političnega, vzgojnega in kulturnega sodelovanja med vsemi narodi. Ta izziv je koncilske očete drugega vatikanskega zbora tako pritegnil, da so v primarnih virih Svetega pisma in cerkvenih očetov poiskali besedila, ki najbolj jasno in enoumno govorijo o misijonski naravi Cerkve kot vesoljnega občestva ljudi, podobno ali enako hrepenečih po sreči in ljubezni, pa tudi enako ali podobno trpečih zaradi zemeljske omejenosti človekovega življenja. Vračanje v duhovne vire Svetega pisma, ki vrh svojega sporočila doseže v zapovedi ljubezni do Boga in do sočloveka, omogoča nenehno prečiščevanje hermenevtike misijona, tako na strokovni ravni kakor tudi na ravni živete resnice po vzoru božje ljubezni do vseh ljudi na svetu. Članek po kronološkem redu obravnava koncilske dokumente, ki izražajo nove poglede koncilskih očetov na vlogo narodov, religij in misijona v perspektivi svetopisemskega razodetja: Konstitucijo o svetem bogoslužju; Izjavo o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev; Dogmatično konstitucijo o Cerkvi; Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve in Pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu.