Boj za človekov jaz in pristnost: Kierkegaardova kritika javnosti, uveljavljenega reda, medijev in lažnega krščanstva

Abstract

Prispevek predstavlja Kierkegaardovo pojmovanje duhovno razvite oseb- nosti, ki jo Kierkegaard imenuje posamičnik, in dejavnikov, ki človeku prepreču- jejo, da bi to postal. Avtorja izpostavljata štiri take dejavnike: javnost, uveljavljeni red, novinarstvo in tisk ter lažno, nepristno krščanstvo. V tem kontekstu pojasnju- jeta Kierkegaardove pojme jaza oz. sebstva, množice, resnice ter pomen notra- njosti, radikalnosti in strasti. Analiza kaže, da je v samem središču Kierkegaardo- vega razumevanja človeka in družbe odnos »človek–Bog« v svoji kristocentrični obliki. Prav tako postane očitno, da so kljub Kierkegaardovemu poudarjanju su- bjektivnosti in pomena notranjosti trditve, da je Kierkegaard individualist, neu- temeljene. Kierkegaard je bil odnosni mislec, ne samo v vertikalnem odnosu »človek–Bog«, ampak tudi v horizontalnem, družbeno-socialnem odnosu »člo- vek–človek«, saj je bil njegov cilj in ideal oblikovanje skupnosti. Slednjo je razli- koval od množice kot skvarjene oblike socialnosti. V pravi skupnosti so ljudje po- vezani po Bogu, gre za vzorec »človek–Bog–človek«. Končna ugotovitev avtorjev je, da je Kierkegaardov ideal skupnost, ki jo prežema kristocentrična radikalna poslušnost Bogu – takšna skupnost pa je v nasprotju z omenjenimi štirimi nega- tivnimi dejavniki razvoja posamičnika. To ne preseneča, saj so temelj skupnosti v Kierkegaardovem smislu Bog in posamičniki, t.j. osebe, ki živijo iz svojega pristne- ga odnosa z Bogom in na tej podlagi gojijo tudi svoje odnose z drugimi.