Abstract
Članek je posvečen vprašanju, katere vire je pri pisanju svoje Cerkvene zgodovine oziroma dodatka k prevodu Evzebijevega istoimenskega dela uporabljal Rufin iz Akvileje. Iz samega besedila izhaja, da je uporabljal tako ustne kot pisne vire, pri čemer Rufin prve večkrat navaja, drugih pa skorajda ne. Kljub temu je danes moč zanesljivo reči, da se je pri pisanju opiral na številne tako latinske kot grške vire. Rufinov ugled na področju (cerkvene) zgodovine je v zadnjem stoletju precej omajala teza, da je za večji del svojega dodatka enostavno prevedel danes izgubljeno cerkveno zgodovino Gelazija iz Cezareje. Ker naj bi bilo vsebino slednje moč rekonstruirati iz kasnejših grških virov, je Rufinov dodatek v strokovnih krogih deležen manj pozornosti, kot si kljub svojim pomanjkljivostim zasluži. Članek se tako osredotoča predvsem na dva vidika Rufinovih pisnih virov — na vprašanje njegove odvisnosti od Gelazija in na vprašanje, za katere pisne vire dejansko lahko rečemo, da jih je uporabljal.
Subject
Literature and Literary Theory,History,Language and Linguistics,Classics
Reference41 articles.
1. Amidon, Ph., izd. The Church History of Rufinus of Aquileia, Books 10 and 11. Oxford: Oxford University Press, 1997.
2. ——— , izd. Rufinus of Aquileia: History of the Church. Washington: The Catholic University of America Press, 2016.
3. Butler, C., izd. The Lausiac History of Palladius. Cambridge: Cambridge University Press, 1904.
4. Cain, A., prev. Rufinus of Aquileia: Inquiry About the Monks in Egypt. Washington: The Catholic University of America Press, 2019.
5. Cameron, Av., in P. Garnsey, ur. The Cambridge Ancient History. Zv. 13, The Late Empire, A.D. 337–425. Cambridge: Cambridge University Press, 1998.