Abstract
V svojem vplivnem delu O glasbeno lepem je Eduard Hanslick prišel do zaključka, da antični svet ni poznal glasbe v pravem pomenu besede. V Hanslickovi misli so bile za vsako glasbeno delo bistvene njegove »s tonskim gibanjem nastale oblike«. Analiza ustreznih mest v korpusu Platonovih del kaže, da antična filozofija glasbe ni poznala nič ustreznega navedenemu Hanslickovemu pojmu, pač pa je sodila primerke glasbe po povsem drugih kvalitetah.