Pediatrični medicinski stres in travma

Abstract

Dogodki, povezani z različnimi boleznimi, poškodbami in kroničnimi stanji ter z njimi povezano zdravljenje in medicinske intervencije, predstavljajo najpogostejše potencialne travmatske izkušnje v otroštvu. V članku se avtorice sprašujemo o pojavu travmatskega stresa in medicinske travme pri otrocih in njihovih družinah. Pri prepoznavanju medicinske travme si lahko pomagamo s teoretičnim modelom dolgotrajne somatske grožnje, ki je bil oblikovan z namenom razločevanja med medicinsko in nemedicinsko travmo (ki je niso povzročili medicinski dogodki). Različne raziskave poročajo, da kar do 80 % otrok in njihovih družin doživlja nekoliko travmatskega stresa pri soočanju z življenjsko ogrožajočimi boleznimi, poškodbami ali bolečimi medicinskimi postopki. Približno 20–30 % staršev ter 15–25 % otrok in njihovih sorojencev pa celo doživlja trajen travmatski stres, ki ovira vsakodnevno delovanje in vpliva na sam potek zdravljenja ter okrevanja. Razvoj in potek pediatrične medicinske travme ponazarja model pediatričnega medicinskega travmatskega stresa, ki za posamezno fazo poteka navaja tudi cilje intervencij. Poleg psihologa ima pri preprečevanju travme, ki se lahko pojavi pri obravnavi otrok, mladostnikov in njihovih staršev, pomembno vlogo tudi zdravstveno osebje. Vsi strokovni oziroma zdravstveni delavci si moramo prizadevati, da obravnava in oskrba otrok vključuje zavedanje in ozaveščanje o travmi. Na ta način lahko namreč pomembno preprečimo ali zmanjšamo negativne posledice travme, do katere lahko pride v medicinskem okolju.