Travma iz otroštva kot dejavnik samomorilnega vedenja tekom življenja pri odraslih otrocih staršev s škodljivo rabo alkohola

Abstract

Slovenija predstavlja t. i. "mokro kulturo", kjer je alkohol splošno sprejet. Najpogosteje zaradi škodljivega pitja posameznika trpi njegova družina, predvsem otroci, ki predstavljajo ranljivo skupino s povečanim tveganjem za duševne in telesne težave. Namen pričujoče raziskave je bil preveriti, ali prihaja do razlik v težavah v duševnem zdravju, v različnih oblikah samomorilnega vedenja in v pogostosti pojavljanja travme v otroštvu med posamezniki, ki so odraščali ob staršu s škodljivo rabo alkohola, in posamezniki, ki niso odraščali ob staršu s škodljivo rabo alkohola. Hkrati je bil namen preveriti odnos med samomorilnim vedenjem odraslih otrok staršev s škodljivo rabo alkohola in pogostostjo pojavljanja travm iz otroštva ter proučiti morebitne napovednike samomorilnega vedenja tekom življenja pri odraslih otrocih staršev s škodljivo rabo alkohola. Vzorec je zajemal 216 udeležencev; 106 posameznikov je bilo uvrščenih v skupino odraslih otrok staršev s škodljivo rabo alkohola, preostalih 110 pa v primerjalno skupino. Odrasli otroci staršev s škodljivo rabo alkohola so v primerjavi s primerjalno skupino pogosteje poročali o poskusu samomora v preteklosti ter o pogostejšem doživljanju fizične in čustvene zlorabe ter zanemarjanja. Ugotovljena je bila pozitivna povezava med čustvenim zanemarjanjem in občutkom, da je oseba drugim v breme, in sicer pri odraslih otrocih staršev s škodljivo rabo alkohola. Doživljanje travme v otroštvu se je izkazalo kot najpomembnejši napovednik poskusa samomora v preteklosti pri odraslih otrocih staršev s škodljivo rabo alkohola, medtem ko je misli o smrti najmočneje napovedoval občutek, da oseba drugim predstavlja breme. Na splošno rezultati nakazujejo, da travma, doživeta v otroštvu, lahko pomembno prispeva k poskusu samomora pri odraslih otrocih staršev s škodljivo rabo alkohola.