Abstract
Proces separacije-individuacije se začne odvijati v zgodnjem otroštvu in igra pomembno vlogo tudi v mladostništvu in prehodu v odraslost. Neuspešno razrešen proces ima za posameznike lahko dolgoročne neprijetne posledice v obliki težav v psihosocialnem delovanju, simptomih depresije in anksioznosti ter psihiatričnih motnjah. Začetna pojmovanja separacije-individuacije so se v večji meri osredotočala na okoljske dejavnike, ki lahko vodijo do težav v zdravi razrešitvi procesa. Z novejšimi raziskavami s področij genetike in nevroznanosti pa se je v zadnjih letih izboljšalo razumevanje nevrobioloških temeljev separacije-individuacije. Raziskave na živalskih modelih so pokazale, da se separacijska anksioznost, temeljno čustvo, ki spremlja separacijo-individuacijo, pojavlja tudi pri vseh sesalcih, kar nakazuje na evolucijske izvore procesa. Iz vedenjsko genetskih raziskav je razvidno, da ima motnja separacijske anksioznosti pomembno mero dedljivosti. Raziskave s področja molekularne genetike pa so identificirale posamezne gene, ki se povezujejo s povečanim doživljanjem separacijske anksioznosti in pojavnostjo motnje separacijske anksioznosti. V prispevku so predstavljene raziskave, ki nakazujejo na pomen upoštevanja tako okoljskih kot genetskih dejavnikov pri razumevanju procesa separacije-individuacije.
Publisher
Drustvo psihologov Slovenije/Slovenian Psychologists' Association