Abstract
Avtobiografija Alme M. Karlin po eni strani ni prototipna, saj obravnava le dobri dve tretjini življenja in se zaključi na točki, ko avtorica spozna svoj življenjski cilj in namen. Po drugi strani pa jo lahko označimo za takšno, saj gre za zgodbo o razvoju identitete, razvoju osebe, o njenem umeščanju v družbo (Neumann 1970). Po mnenju večine teoretikov so avtobiografska besedila hibridna, saj so praviloma mešanica heterogenih (dejanskih in izmišljenih) elementov in bolj ali manj estetizirajo življenske izkušnje (Jol‑ ly 2001), kar velja za enega glavnih pokazateljev literarnosti besedila. Prispevek izhaja iz predpostavke, da avtobiografija Alme M. Karlin izkazuje visoko stopnjo literarnosti, ki je v prvi vrsti povezana z ubesedovanjem emocij. Le‑te pa avtorica redko neposre‑ dno izrazi, namreč z izrecnim poimenovanjem; njen pristop je pretežno posreden, saj emocionalnost ustvarja z difuznimi, nerazlikovalnimi in dvoumnimi miselnimi koncepti (Tsur 2002). Predpostavko smo preverili z metodo kognitivne poetike po Tsuru (1978, 2002, 2008); analizirali smo primere rabe omenjenega poetičnega postopka, ki je za ubesedovanje afektivnih (emocionalnih) izkušenj posebej primeren.
Publisher
Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba
Reference31 articles.
1. Gaston BACHELARD, 1960: Poetik des Raumes. München: Carl Hanser.
2. Drago BAJT, 1993: Pišem, torej sem. Maribor: Založba Obzorja.
3. Gregory BATESON, 1987: Geist und Natur. Eine notwendige Einheit. Frankfurt am Main: Suhrkamp.
4. Manfred BIERWISCH, 1965: Linguistik und Poetik. Mathematik und Dichtung. Hg. Hel‑ mut Kreuzer, Rul Gunzenhäuser. München: Nymphenburger Verlagshandlung, 49-65.
5. Peter BOERNER, 1969: Tagebuch. Stuttgart: Metzler.