Slovenska mladinska proza med posnemanjem dejanskega in ustvarjanjem možnih svetov

Abstract

V razpravi najprej predstavim razlikovanje med realistično in fantastično mladinsko prozo, ki izhaja iz načinov referiranja na zunajbesedilni svet. Realizem pripoved podaja v skladu z uveljavljenimi predstavami o tem, kar je v stvarnem oziroma dejanskem svetu možno in verjetno, fantastika pa te predstave z ustvarjanjem alternativnih svetov prevprašuje. Dokazati želim, da večina mladinskih proznih del ne sovpada zgolj z realistično oziroma fantastično reprezentacijo, temveč oba principa prepleta. V mladinski realistični prozi so igra, domišljija, upor, humor in nonsens temeljna načela, skozi katera se odrasli avtor vživlja v mladoletni lik in tako nasprotuje poskusom odrasle avtoritarne perspektive, da bi se vzpostavila kot obče veljavna resnica o svetu. Tudi fantastične literature ni mogoče ustvarjati ali sprejemati brez referenc na dejanski svet. Zato predlagam, da se dvojica realistično/fantastično razpre v spekter, ta pa se oblikuje s pomočjo koncepta modalno pogojene resničnosti oziroma dejanskega ter možnih in neverjetnih svetov. Spekter se razpira med dvema skrajnima poloma: verističnim referiranjem na zunajbesedilno stvarnost (temu so blizu avtobiografije, spominska in zgodovinska proza) ter ubesedovanjem možnih/neverjetnih svetov, likov, dogodkov na drugem polu, čemur so blizu pravljice, fantastična proza, nonsens.