Duševnost, avtobiografija in psihiatrija

Abstract

Za avtobiografske zapise je značilno pripovedovanje o sebi, ki ga vsaka s svojih zornih kotov preučujejo fenomenologija, psihoanaliza, naratologija in hermenevtika. Njihove razčlenitve in analize prispevajo k boljšemu razbiranju človekovih izkustev. V fenomenoloških in psihoanalitičnih perspektivah lahko prepoznavamo bazične in narativne ravni doživljanja sebe ter prehajanja od manj zrelih k zrelejšim oblikam samorazumevanja. Naratološko nas zanima razdalja med pripovedujočim in doživljajočim jazom, ki mora ostajati »dovoljšnja«, da omogoča transparentnost ter zmožnost razumevanja in interpretiranja duševnosti pripovedovalca. Prav tako so za analizo avtobiografij pomembna naratološka pojmovanja (ne)zanesljivosti spomina, pri katerih je poleg verodostojnosti ključen potencial avtobiografije za spoznavanje sebe in razlaganje resničnosti. Vse omenjene analize avtobiografske zapise razčlenjujejo in razgrinjajo, da lažje začutimo njihov transformativni potencial. Zgodbe o težavnih izkušnjah kličejo po zapisu, avtobiografski zapisi pa kličejo bralce, da ob njih začutijo svoje otoke jasnine in iz njih črpajo navdih za spremembe v svojih življenjih. Ranjeni zdravilec, ki je prototip močnega in izkušenega zdravilca, ni nihče drug kot ranjeni pripovedovalec. Skozi pripovedi ranjenih pripovedovalcev se utrjujemo v svojih temeljih, mehčamo v svojih od ogroženosti okostenelih predstavah o sebi ter dozorevamo v bolj čuteče in sočutne posameznike. Zmožni postanemo bolj konstruktivne gradnje samih sebe in sveta okrog nas.