Lokalne pripovedi z Bistriškega Pohorja med kulturno dediščino in literarizacijo

Abstract

Predstavitve pripovednega izročila in situ, tj. v njegovi kulturni krajini, so danes razmeroma pogoste. Kot kulturna dediščina okolja so lokalne pripovedi vključene v pedagoške dejavnosti, turistično in kulturno ponudbo, pa tudi v komercialne namene. Pripovedi, ki se povezujejo z desetimi lokacijami na območju Bistriškega Pohorja, so bile vključene v raziskovalni projekt, na osnovi raziskave pa so bile pozneje v literarizirani oz. reinterpretirani obliki objavljene v vodniku. Postopek pretvarjanja slovstvene folklore (umetnosti govorjenega jezika) v literaturo v vsakem primeru povzroči manjše ali večje oddaljevanje od izvirne oblike iz ust pripovedovalca na terenu. Za znanstveno raziskovanje je uporabno le gradivo v izvirni obliki, dokumentirano s čim natančnejšimi metapodatki. V članku so predstavljene še neobjavljene in težje dostopne pripovedi, ki so bile podlaga knjižni literarizaciji. Pri tem so obravnavane tudi metode terenskega dela in značilnosti posamičnega zapisa oz. transkripcije. Poudarjene so tudi razlike med današnjim terenskim in starejšim zapisanim gradivom.