Kanon in revolucija: vloga pojma znanstvene revolucije pri vzpostavitvi zgodovine znanosti kot discipline

Abstract

Slovensko epistemologijo določa značilen kanon, ki izhaja iz treh temeljnih avtorjev: Gastona Bachelarda, Alexandra Koyréja in Thomasa Kuhna. Naveden kanon združuje drža, da je treba na zgodovino znanosti gledati kot na zgodovino radikalnih prelomov ali revolucij v znanstveni misli. Pomanjkljivost takšnega izbora avtorjev ni le njegova zastarelost, temveč da je znotraj njega težko razbrati probleme, ki jih poraja s tem kanonom utemeljen pristop k zgodovini znanosti. Da bi izpostavil slepe pege slovenske epistemologije, predstavim drugačno recepcijo pojma znanstvene revolucije v Združenem Kraljestvu in ZDA. Metodološki program, ki se osredotoča na revolucionarne prelome v znanstvenih idejah, torej ponovno ovrednotim skozi obravnavo njegove strateške vloge pri institucionalizaciji zgodovine znanosti kot discipline. Dogodek, ki je zaznamoval prevajanje francoske epistemologije v angleško zgodovino znanosti, so bila predavanja delegatov iz Sovjetske zveze na drugem Mednarodnem kongresu za zgodovino znanosti in tehnologije leta 1931. Povojna angloameriška zgodovina znanosti je namreč koncept znanstvene revolucije prevzela kot sredstvo izključevanja marksističnih študij znanosti, kakršne so se razširile pod vplivom sovjetske delegacije, iz polja sprejemljivega diskurza. V članku pokažem, kako je hladnovojno znanstveno zgodovinopisje uvedlo razlikovanje med »notranjimi« in »zunanjimi« dejavniki znanstvenega razvoja, ki naj bi sintezo domnevno doživeli v delu Thomasa Kuhna. Nazadnje obnovim kritike, ki jih je zoper zgodbo o znanstveni revoluciji uperila sociologija znanstvene vednosti, in izpostavim pomen teh polemik za aktualne epistemološke raziskave.